Baltske dežele so v marsičem podobne Sloveniji: so majhne, z malo prebivalci, istega leta so postale samostojne, imajo bogate vodne vire in gozdove. A kljub temu naju v marsičem presenetijo. Pot začneva v finski prestolnici Helsinki in v neskončnih smrekovih gozdovih nacionalnega parka Nuuksio, nato pa se s trajektom odpeljeva v Talin, glavno mesto Estonije, ki ohranja srednjeveški videz in je hkrati najbolj turistično oblegana točka najine poti. Pred gosti s križark pobegneva v šotna barja nacionalnega parka Laheema, na kopanje v nekdanji rudnik Rummu, v muzej na prostem, ki naju popelje v čase mlinov na veter in kolhoza, in v študentsko mesto Tartu posebno znano po astronomiji. Ste že kdaj slišali za Struvejev geodetski lok? Od tukaj izvira.
Z vlakom prečkava estonsko-latvijsko mejo in se znajdeva v največjem latvijskem nacionalnem parku Gauja ob istoimenski reki. Kot za stavo naju napadajo roji komarjev, midva pa se trudiva občudovati srednjeveške gradove in klife ter jame iz peščenjaka. Za spominek tukaj kupiva znamenito pohodno palico, potem pa nadaljujeva v Rigo, latvijsko glavno mesto. Zopet beživa pred gosti s križark, tokrat v čudovit močvirnat svet nacionalnega parka Kemeri in na plaže ob sicer kar hladnem Baltiku. Prvič (in zadnjič?) v življenju prespiva v nekdanjem sovjetskem zaporu, iz katerega »pobegneva« v sosednjo Litvo.
Najameva kolesa in cel dan uživava na Kuronski kosi, najdaljših peščenih sipinah v Evropi. Pokukava celo na ozemlje Rusije (Kaliningrad). Na poti v litovsko prestolnico Vilna si ogledava še nenavaden hrib odet v več tisoč križev. Čeprav sva tri tedne potovala po nekdanjem sovjetskem ozemlju, naju šele KGB muzej v Vilni pouči o grozotah in terorju, ki so ga doživljali domačini. Zaključiva z izletom na grad Trakaj in kopanjem v jezeru, ki ga obdaja. Voda naju precej bolj pogreje kot Baltsko morje!